Po še enem pestrem dnevu otrok končno spi, jaz pa sedim na kavču in čisto živčna pišem tole. Že nekaj časa zbiram pogum in besede, da nekako začnem. Preprosto želim z vami deliti moje življenje, moje sanje.
Najprej naj vam predstavim sebe. Torej jaz sem Nina, mamica punčke stare 2 leti. Pri meni ne gre brez sarkazma po drugi strani, pa imam rada, da se stvari pove tako kot so, zato mi marsi kdo reče, da imam predolg jezik. Kot vsaki mami je tudi meni najbolj pomembno, da je otrok srečen. Sem ena tistih mamic, ki ne komplicirajo in niso “panične”. “Umazan otrok je srečen otrok.” Lahko rečemo, da je nekako to moj moto.
Torej kje smo ostali… Moj partner… Saj res nimam ga, sem mamica samohranilka in da vam povem, sem prav ponosna na to. Tudi če ima moja punčka samo mamico, ji ne manjka čisto nič. Sem pač mami in ati v eni osebi. Najbrž bi bila zvečer malo manj utrujena, če bi se med vsem tem, ko se dere “mami” “mami” “mami” včasih drla “ati”, ampak trenutkov, ki so samo najini ne zamenjam za nič na svetu. Pa naj kdo reče, da sem egoistična. Tako pač je. Midve sva na to navajeni že od začetka, poznama samo to opcijo in nama je čisto vredu tako.
No, pa dovolj o meni. Naj vam na kratko predstavim še mojo punčko. Mojo majhno nagajivo punčko z največjimi iskricami v očeh. Mojo Tayo. No, saj sploh ni več tako majhna. Včasih jo gledam in si želim, da bi se čas vsaj za malo ustavil, saj nama dnevi s kančkom kreganja in veliko ljubezni še prehitro minevajo. Še predobro se zavedam, da bo kmalu prišel čas, ko se bo obrnila in odšla brez lupčka, saj bo po njenem mnenju že prevelika za te stvari, ampak vem, da bo kljub temu vedno moja in ne glede na vse bo vedno nekaj med mano in njo.
Danes vam torej na kratko predstavljam naju. Upam, da naju boste spremljali še naprej. Nisem mama, ki bi težila in pametovala, rada bi le iskreno pisala o “težavah” materinstva, o tem kako ni vse rožnato in kako je še kako normalno, da se včasih ustavimo, zadihamo in si povemo, da delamo le najboljše za svoje malčke, ne glede na to, na kakšne težave naletimo. Nihče ni popoln, vsi delamo napake, pomembno je le da se iz njih nekaj naučimo. Upam, da se kakšna mamica najde v tem zapisu in se beremo še naprej!
Mini Maxi 